Ko doma iščemo aktivnosti za osebo z demenco, se hitro pojavi vprašanje: ali je ta vaja zanjo sploh primerna?
Morda je na prvi pogled videti preprosta. Morda vključuje slike, barve, predmete ali spomin. Morda jo nekdo priporoča kot dobro vajo za demenco. A pri osebah z demenco ni pomembno samo, kaj vaja spodbuja, ampak tudi kako se oseba med njo počuti.
Primerna kognitivna vaja pri demenci ni tista, pri kateri oseba vse pravilno reši. Primerna je tista, pri kateri se lahko vsaj za kratek čas miselno vključi, nekaj opazi, prepozna, primerja, izbere ali pove — brez občutka, da jo nekdo preverja.
Pri kognitivni stimulaciji cilj ni popoln rezultat. Cilj je pozornost, sodelovanje, občutek uspeha in dostojanstvo.
1. Oseba razume, kaj se od nje pričakuje
Prvi znak, da je vaja primerna, je ta, da se oseba lahko vključi brez večje zmedenosti. To ne pomeni, da mora takoj razumeti vsa pravila ali da ne potrebuje pomoči. Pri demenci je povsem običajno, da oseba potrebuje več časa, jasnejše navodilo ali vaš zgled.
Pomembno pa je, da vaja nima preveč korakov naenkrat.
Namesto: “Razvrsti vse slike po barvah, potem poišči pare in povej, kaj imajo skupnega,” je bolje začeti z nečim preprostim:
“Poglejva ti dve sliki. Katera je bolj podobna tej?”
Ali:
“Poiščiva nekaj modrega.”
Če oseba ve, kam usmeriti pozornost, je vaja že dobro zastavljena. Če pa postane nemirna, zmedena ali večkrat vpraša, kaj mora narediti, to ni znak, da “ne zna”. Verjetno je vaja samo preveč zahtevna ali premalo jasna.
Takrat jo lahko poenostavimo. Manj slik, manj izbire, krajše navodilo. Pogosto je dovolj, da začnemo z dvema možnostma in nalogo rešujemo skupaj.
2. Vaja omogoča občutek uspeha
Dobra kognitivna vaja za osebo z demenco mora dati možnost za uspeh. Ne velik uspeh, ne popoln rezultat — lahko samo majhen trenutek, ko oseba nekaj opazi, pokaže ali pove.
Uspeh je lahko, da najde enako sliko. Lahko je, da pokaže predmet določene barve. Lahko je, da opazi razliko med dvema slikama. Lahko je tudi samo to, da nekaj časa zbrano gleda in sodeluje.
Pri demenci je občutek uspeha zelo pomemben, ker pretežke aktivnosti lahko hitro sprožijo občutek neuspeha, zadrege ali umika. Če oseba ves čas sliši “ne, to ni prav”, vaja ne spodbuja več miselne vključenosti, ampak postane neprijetna.
Zato je bolje uporabiti odzive, kot so:
“Dobro si opazila.”
“Ja, to bi res lahko spadalo skupaj.”
“Poglejva še skupaj.”
“Tudi ta izbira ima smisel.”
Včasih oseba izbere drugačen odgovor, kot bi ga izbrali mi. Pri vaji “kaj ne spada zraven” lahko na primer izloči predmet po barvi, ne po kategoriji. To ni nujno napaka. Morda je našla svojo logiko. In prav ta miselni proces je pri kognitivni stimulaciji zelo dragocen.
3. Vaja spodbuja pozornost, ne pa občutka testiranja
Ena najpogostejših napak pri aktivnostih za demenco je, da nehote postanejo podobne testu. To se pogosto zgodi pri vprašanjih, kot so: “Se spomniš?”, “Kako se temu reče?”, “Kje sva to že videla?” ali “Zakaj tega ne veš?”
Takšna vprašanja lahko osebo spravijo v stisko, posebej če odgovora ne najde. Pri vajah za pozornost pri demenci je bolje, da osebo povabimo v opazovanje, ne v dokazovanje znanja.
Namesto “Se spomniš, kaj je to?” lahko rečemo:
“Kaj vidiš na tej sliki?”
Namesto “Katere barve je to?” lahko rečemo:
“Poiščiva nekaj podobne barve.”
Namesto “To je narobe” lahko rečemo:
“Poglejva še enkrat skupaj.”
Primerna vaja osebi pomaga, da usmeri pogled in misel. Ni pomembno, da takoj najde pravilen odgovor. Pomembno je, da se počuti dovolj varno, da poskusi.
4. Motivi so osebi znani, odrasli in smiselni
Kognitivne vaje za osebe z demenco naj bodo preproste, vendar ne otročje. Oseba z demenco je odrasla oseba z življenjsko zgodbo, izkušnjami in dostojanstvom.
Zato so pogosto najbolj primerni motivi iz vsakdanjega življenja: kuhinjski predmeti, vrt, rože, hrana, živali, narava, oblačila, gospodinjski predmeti, fotografije domačega okolja ali znani slovenski motivi.
Na primer: pred osebo položimo sliko žlice, skodelice in cveta. Nato rečemo:
“Kaj od tega bi našli v kuhinji?”
Ali pa pokažemo dve sliki, na primer jabolko in hruško:
“Kaj imata ti dve stvari skupnega?”
Takšne vaje spodbujajo prepoznavanje, povezovanje pojmov, razvrščanje in logično razmišljanje, hkrati pa ostanejo povezane z resničnim življenjem.
Če oseba predmeta ne zna poimenovati, to ni težava. Lahko ga pokaže, prime, opiše ali samo opazuje. Tudi to je sodelovanje.
5. Po vaji oseba ni vznemirjena ali izčrpana
Zelo pomemben znak primerne vaje je odziv po aktivnosti. Če je vaja ustrezna, je oseba po njej lahko mirnejša, bolj prisotna, zadovoljna ali vsaj nevtralna. Ni treba, da je navdušena. Pri demenci je lahko uspeh že to, da je nekaj minut sodelovala brez stiske.
Če pa po vaji postane razdražena, utrujena, žalostna ali se začne umikati, je bila aktivnost morda predolga, pretežka ali izvedena ob nepravem času.
Pri kognitivni stimulaciji ni treba vztrajati. Včasih je pet minut dovolj. Kratka, prijetna vaja je pogosto boljša kot dolga aktivnost, pri kateri oseba izgubi voljo.
Ko opazite utrujenost, lahko mirno zaključite:
“Za danes je dovolj.”
“Lepo sva to pogledala.”
“Bova drugič nadaljevala.”
S tem osebi sporočite, da ni ničesar naredila narobe. Aktivnost ostane prijetna izkušnja, ne obveznost.
Kako vedeti, ali je vaja pretežka?
Vaja je verjetno pretežka, če oseba ne razume navodil, se začne opravičevati, pogosto reče “ne vem”, postane nemirna ali potrebuje stalno popravljanje. Takrat ni treba odnehati z vsemi vajami. Dovolj je, da aktivnost zmanjšamo.
Namesto desetih slik uporabimo tri. Namesto razvrščanja v več kategorij ponudimo samo dve možnosti. Namesto vprašanja “kam vse to spada” začnemo z zelo konkretnim povabilom:
“Katera od teh dveh stvari je hrana?”
Tako vaja še vedno spodbuja pozornost in razmišljanje, vendar osebe ne preobremeni.
Kako vedeti, ali je vaja prelahka?
Včasih je vaja tudi prelahka. Če oseba nalogo zelo hitro reši in izgubi zanimanje, jo lahko nežno razširimo. Če je našla vse modre predmete, jo lahko vprašamo:
“Kaj imajo ti predmeti skupnega?”
Ali:
“Kateri je največji?”
Ali:
“Kaj bi še lahko dala zraven?”
Tako iz osnovne naloge nastane malo bolj odprta vaja za primerjanje, povezovanje in logično razmišljanje. Pomembno je, da težavnost dodajamo postopoma in opazujemo, ali oseba še vedno sodeluje sproščeno.
Kje se v to vključuje Memora?
V Memora sistemu takšne aktivnosti spadajo v prvi steber: kognitivna stimulacija. Ta steber je namenjen ohranjanju pozornosti, prepoznavanja, povezovanja pojmov in logičnega razmišljanja.
Igre, kot so Spomin, Poveži barve, Poveži vzorce in Poveži kategorije, so lahko koristen pripomoček, kadar želimo pripravljeno, jasno strukturirano aktivnost. Njihova vrednost ni v tem, da oseba vse reši pravilno, ampak v tem, da ima pred seboj nalogo, ki jo lahko razume, opazuje, se vanjo vključi in pri tem doživi občutek uspeha.
Na primer igra Poveži barve lahko spodbuja pozornost in vizualno razlikovanje. Poveži kategorije pa pomaga pri razvrščanju in povezovanju pojmov. A tudi pri teh igrah velja enako pravilo: aktivnost mora slediti osebi, ne obratno.
Če je naloga pretežka, jo poenostavimo. Če je oseba utrujena, zaključimo. Če najde drugačno povezavo, jo poslušamo. Pri demenci je način izvedbe pogosto pomembnejši od pravil.
Zaključek: primerna vaja podpira, ne preverja
Dobra kognitivna vaja pri demenci ni tista, ki pokaže, česa oseba ne zmore. Dobra vaja je tista, ki ji pomaga ohraniti miselno vključenost, pozornost, občutek uspeha in dostojanstvo.
