Pri demenci pogosto najprej pomislimo na spomin. Na vprašanja, kot so: “Ali se oseba še spomni imen?”, “Ali ve, kateri dan je?”, “Ali prepozna ljudi okoli sebe?” A vsakdanje življenje z demenco ni povezano samo s spominom. Zelo pomembna je tudi pozornost — sposobnost, da oseba za nekaj trenutkov usmeri pogled, sledi dogajanju, opazi razliko, prepozna barvo, poišče podoben predmet ali se vključi v preprosto miselno nalogo.
Prav zato so vaje za pozornost pri demenci lahko zelo dragocene. Ne zato, ker bi z njimi osebo “testirali” ali preverjali, koliko še zmore, ampak zato, ker ji lahko pomagamo ostati miselno vključena, prisotna in povezana z okoljem.
Cilj ni popoln rezultat. Cilj je trenutek, ko oseba pogleda sliko, nekaj opazi, nekaj izbere, nekaj pove ali samo sodeluje z nami. Pri demenci so lahko prav ti majhni trenutki zelo pomembni.
Kaj pomeni pozornost pri demenci?
Pozornost pomeni, da se oseba lahko vsaj za kratek čas osredotoči na določen predmet, sliko, barvo, zvok, navodilo ali osebo. Pri demenci se ta sposobnost lahko postopoma spreminja. Oseba se lahko hitreje utrudi, težje sledi več korakom hkrati ali jo zmotijo stvari v prostoru.
To ne pomeni, da ne more sodelovati. Pomeni pa, da morajo biti aktivnosti bolj jasne, umirjene in prilagojene.
Pri osebi z demenco lahko pozornost spodbujamo z zelo preprostimi nalogami, kot so:
-
opazovanje slike,
-
iskanje določene barve,
-
primerjanje dveh predmetov,
-
razvrščanje po podobnosti,
-
iskanje para,
-
prepoznavanje znanega motiva,
-
izbira med dvema možnostma.
Takšne aktivnosti vključujejo tudi druge kognitivne sposobnosti, na primer prepoznavanje, vizualno razlikovanje, logično razmišljanje in povezovanje pojmov. Vse to spada v področje kognitivne stimulacije pri demenci.
Zakaj so vaje za pozornost pomembne?
Pri demenci se lahko zgodi, da oseba vse manj samostojno posega po dejavnostih. Morda ne začne pogovora, ne vzame knjige v roke, ne predlaga igre ali ne ve, kaj bi počela. To ne pomeni nujno, da ne želi sodelovati. Pogosto potrebuje samo nežen začetek, jasno strukturo in občutek varnosti.
Vaje za pozornost so koristne, ker lahko:
-
spodbudijo miselno aktivnost,
-
pomagajo osebi usmeriti pogled in misli,
-
krepijo opazovanje in prepoznavanje,
-
ustvarijo občutek uspeha,
-
omogočijo prijeten skupen trenutek,
-
zmanjšajo pasivnost,
-
ponudijo strukturo brez pritiska.
Pomembno je, da vajo predstavimo kot skupno dejavnost, ne kot preverjanje znanja. Namesto “Povej, kaj je to” lahko rečemo: “Poglejva skupaj, kaj je na sliki.” Namesto “Se spomniš te barve?” lahko rečemo: “Meni se zdi, da je to nekaj modrega. Kaj pa ti vidiš?”
Tak pristop je mehkejši, bolj spoštljiv in osebi z demenco omogoča, da sodeluje brez strahu pred napako.
Kako naj bodo zasnovane vaje za pozornost?
Dobre vaje za pozornost pri osebah z demenco naj bodo preproste, vizualno jasne in dovolj kratke. Bolje je začeti z manj možnostmi in nalogo po potrebi razširiti, kot pa osebo že na začetku preobremeniti.
Pri pripravi aktivnosti pomaga nekaj osnovnih pravil.
1. Ena naloga naenkrat
Osebi ne dajemo preveč navodil hkrati. Namesto: “Poišči vse modre kartice, jih daj na levo stran in potem povej, kaj je na njih,” začnemo preprosteje:
“Poiščiva nekaj modrega.”
Ko je naloga opravljena, lahko nadaljujemo:
“Kaj pa vidiš na tej modri sliki?”
2. Manj izbire pomeni več možnosti za uspeh
Če pred osebo položimo 20 kartic, je to lahko preveč. Za začetek so pogosto dovolj 3 ali 4 slike. Ko vidimo, da oseba dobro sledi, lahko število postopoma povečamo.
3. Pomemben je ton, ne samo naloga
Ista vaja lahko deluje prijetno ali neprijetno — odvisno od tega, kako jo vodimo. Če oseba začuti, da jo preverjamo, se lahko umakne. Če pa aktivnost predstavimo kot skupno raziskovanje, je sodelovanje pogosto lažje.
Uporabni stavki so:
“Poglejva skupaj.”
“Kaj opaziš tukaj?”
“Kam bi to mogoče spadalo?”
“Katera slika ti je bolj znana?”
“Lahko izbereva skupaj.”
Manj primeren je pritisk v slogu:
“Se ne spomniš?”
“To bi morala vedeti.”
“Ne, narobe.”
“Daj še enkrat, bolj poglej.”
Pri demenci želimo ohranjati dostojanstvo, ne dokazovati napak.
Primeri vaj za pozornost pri demenci
Spodnje vaje so zasnovane tako, da jih lahko svojci, negovalci ali terapevti uporabijo doma, v domu starejših ali pri individualnem delu. Ne potrebujete posebne opreme — pogosto zadoščajo fotografije, predmeti iz domačega okolja, revije, barvni papirji ali vsakdanji gospodinjski predmeti.
1. Iskanje enakih slik
To je ena najbolj klasičnih vaj za pozornost, prepoznavanje in vizualno primerjanje. Pred osebo položimo nekaj slik, med katerimi sta dve enaki ali zelo podobni.
Nato rečemo:
“Poglejva, kateri dve sliki sta enaki.”
Če oseba ne najde para, ji lahko pomagamo:
“Meni se zdi, da sta ti dve podobni. Kaj misliš?”
To ni tekmovanje. Tudi če oseba samo pogleda slike in eno izbere, je to že oblika miselne vključenosti.
Doma lahko uporabite podvojene fotografije iz družinskega albuma, slike iz revij ali natisnjene preproste motive, kot so sadje, živali, rože, predmeti iz kuhinje ali narave. Lahko pa uporabite tudi Memora kartice, v katerih smo izbrali številčne znane motive iz Slovenije in preteklosti.
2. Iskanje določene barve
Barve so pogosto zelo hvaležno izhodišče, ker ne zahtevajo zapletenega priklica besed. Osebi ni treba nujno poimenovati predmeta, lahko samo poišče nekaj rdečega, modrega, zelenega ali rumenega.
Na mizo lahko položimo nekaj predmetov, nato vprašamo:
“Poiščiva nekaj zelenega.”
“Katera stvar je najbolj podobna tej barvi?”
“Bi dala vse modre stvari skupaj?”
Ta vaja spodbuja pozornost, vizualno razlikovanje in razvrščanje. Če oseba ne pozna več imena barve, to ni težava. Lahko pokažemo barvo in rečemo:
“Poiščiva nekaj take barve.”
Tukaj se lepo vključuje tudi igra Poveži barve, kjer oseba išče barvne povezave med karticami. Takšna aktivnost je lahko posebej uporabna, ker ima že pripravljeno strukturo, jasne vizualne dražljaje in ne zahteva zapletenih pravil.
3. Opazovanje podrobnosti na sliki
Pri tej vaji osebi pokažemo eno samo sliko. Lahko je fotografija vrta, kuhinje, gozda, živali, domače mize ali znanega predmeta. Nato jo povabimo k opazovanju.
Namesto da vprašamo: “Kaj je to?”, lahko začnemo bolj odprto:
“Kaj vidiš na tej sliki?”
“Katera stvar ti najprej pade v oči?”
“Je tukaj kaj zelenega?”
“Kje je nekaj okroglega?”
“Kaj bi lahko uporabili v kuhinji?”
Takšna vprašanja osebi omogočajo, da odgovori na več načinov. Ni samo enega pravilnega odgovora. Če reče nekaj nepričakovanega, lahko nadaljujemo prijazno:
“Zanimivo, tudi jaz zdaj to vidim.”
S tem spodbujamo opazovanje, pozornost in govor, ne da bi osebo popravljali ali spravljali v zadrego.
4. Primerjanje dveh slik
Pri demenci so naloge primerjanja lahko zelo koristne, ker spodbujajo miselno primerjavo, iskanje podobnosti in razlik. Uporabimo dve sliki, ki sta si dovolj podobni, da ju je mogoče primerjati, vendar ne tako zapleteni, da bi osebo zmedli.
Na primer:
-
slika jabolka in hruške,
-
slika mačke in psa,
-
slika vrta in gozda,
-
slika skodelice in kozarca,
-
slika avtobusa in avtomobila.
Vprašanja so lahko:
“Kaj je na teh dveh slikah podobno?”
“Katera stvar je večja?”
“Katera slika prikazuje žival?”
“Katera stvar spada v kuhinjo?”
“Katero bi našli zunaj?”
Če je primerjanje pretežko, lahko nalogo poenostavimo:
“Poglejva to sliko. Tukaj je mačka. Na drugi pa je pes. Obe sta živali.”
Tudi razlaga z vaše strani je del aktivnosti. Oseba ne rabi vedno sama najti odgovora. Pomembno je, da je vključena v skupno opazovanje.
5. Kaj ne spada zraven?
Vaja “kaj ne spada zraven” spodbuja logično razmišljanje, razvrščanje in prepoznavanje kategorij. Pri osebah z demenco jo moramo uporabljati nežno in brez občutka preverjanja.
Na mizo položimo 3 ali 4 predmete ali slike. Na primer:
-
žlica,
-
krožnik,
-
skodelica,
-
nogavica.
Nato rečemo:
“Tukaj imamo nekaj stvari. Tri mogoče spadajo skupaj, ena pa malo manj. Poglejva skupaj.”
Če oseba izbere drug predmet, je ne popravimo ostro. Lahko vprašamo:
“Aha, zanimiva izbira. Zakaj bi dala to stran?”
Včasih bo njen odgovor imel svojo logiko. Morda nogavico poveže z jutranjo rutino, skodelico pa z zajtrkom. Pri demenci je pomembno, da ne iščemo samo “šolskega” pravilnega odgovora, ampak tudi miselni proces.
Za domačo uporabo lahko pripravite skupine, kot so:
-
kuhinjski predmeti + en kos oblačila,
-
vrtno orodje + ena igrača,
-
sadje + en gospodinjski predmet,
-
živali + en kos pohištva,
-
stvari za kopalnico + ena stvar iz kuhinje.
6. Razvrščanje predmetov po lastnosti
Razvrščanje je zelo uporabna vaja za pozornost in logično povezovanje. Oseba lahko predmete razvršča po barvi, obliki, uporabi, prostoru ali občutku.
Primeri:
-
vse mehke stvari skupaj,
-
vse lesene stvari skupaj,
-
vse, kar spada v kuhinjo,
-
vse, kar najdemo zunaj,
-
vse, kar je povezano z vrtom,
-
vse, kar je okroglo.
Doma lahko uporabite zelo preproste predmete:
-
žlice,
-
robčke,
-
kuhinjske krpe,
-
gumbe,
-
pokrovčke,
-
razglednice,
-
fotografije,
-
liste,
-
cvetove,
-
škatlice,
-
kartice iz družabnih iger.
Navodilo naj bo kratko:
“Dajva skupaj vse, kar je rdeče.”
“Poiščiva stvari, ki spadajo v kuhinjo.”
“Kaj bi dala skupaj?”
Če oseba sama predlaga drugačen način razvrščanja, je to lahko odlično. Morda ne bo sledila našemu pravilu, ampak bo ustvarila svoje. Tudi to je oblika miselne aktivnosti.
7. Iskanje podobnosti v prostoru
Vaje za pozornost niso omejene na mizo. Veliko lahko naredimo tudi v prostoru. Sedimo v kuhinji, dnevni sobi ali na vrtu in skupaj iščemo določene stvari.
Na primer:
“Poiščiva nekaj lesenega.”
“Kje vidiš nekaj zelenega?”
“Kaj je tukaj okroglo?”
“Katera stvar je mehka?”
“Kaj uporabljamo pri jedi?”
Ta vaja je prijetna, ker uporablja znano okolje. Oseba se ne sreča z nečim popolnoma novim, ampak z domačimi predmeti, ki jih lahko vidi, prime in prepozna.
Če je oseba utrujena, lahko vi pokažete predmet in ga opišete:
“To je lesena miza. Tukaj pa je še lesen stol. Oba sta iz lesa.”
Tako še vedno spodbujate pozornost, tudi če oseba ne odgovarja veliko.
Kako prilagoditi vaje zmožnostim osebe?
Pri demenci ni ene same pravilne stopnje zahtevnosti. Nekdo bo z lahkoto primerjal 10 slik, drugi bo težko sledil že dvema predmetoma. To ni neuspeh. To je informacija, kako moramo aktivnost prilagoditi.
Če je naloga pretežka
Nalogo poenostavimo tako, da:
-
zmanjšamo število slik,
-
ponudimo samo dve možnosti,
-
uporabimo bolj znane predmete,
-
pokažemo prvi primer,
-
odgovor oblikujemo skupaj,
-
odstranimo moteče predmete z mize.
Namesto: “Razvrsti vse kartice po kategorijah,” lahko rečemo:
“Poglejva samo ti dve. Katera je bolj podobna tej?”
Če je naloga prelahka
Nalogo lahko nežno razširimo:
-
dodamo več kartic,
-
dodamo novo barvo,
-
vprašamo po podobnosti,
-
prosimo osebo, naj sama izbere skupino,
-
vključimo pogovor o sliki.
Na primer:
“Našla sva vse modre. Kaj pa bi lahko dala skupaj zdaj?”
Če oseba ne želi sodelovati
Pri vajah za pozornost ni treba vztrajati za vsako ceno. Včasih oseba ni razpoložena, je utrujena, jo nekaj boli ali preprosto ne želi aktivnosti. Takrat je bolje odnehati in poskusiti kasneje.
Lahko rečemo:
“Ni treba, bova drugič.”
“Lahko samo malo pogledava.”
“Jaz bom začela, ti pa se lahko pridružiš, če želiš.”
S tem ohranimo občutek varnosti in izbire.
Pogoste napake pri vajah za pozornost
Čeprav so vaje preproste, lahko hitro postanejo obremenjujoče, če jih vodimo preveč storilnostno. Pri osebah z demenco je način izvedbe pogosto pomembnejši od same naloge.
Napaka 1: Preveč vprašanj naenkrat
Če osebo zasujemo z vprašanji, se lahko zmede ali umakne. Bolje je postaviti eno vprašanje in počakati.
Namesto:
“Katere barve je to, kaj je na sliki, kam spada in ali se spomniš, kje smo to imeli doma?”
raje:
“Kaj vidiš tukaj?”
Napaka 2: Poudarjanje napak
Popravljanje lahko hitro vzame motivacijo. Če oseba izbere napačno kartico, lahko rečemo:
“Ja, tudi ta je zanimiva. Poglejva še tole zraven.”
Ali:
“Mogoče bi lahko poskusila še enkrat skupaj.”
Napaka 3: Otroški ton
Oseba z demenco je odrasla oseba z življenjsko zgodbo, izkušnjami in dostojanstvom. Tudi kadar so aktivnosti preproste, naj ton ostane spoštljiv. Izogibamo se pretirano otroškemu govoru, pomanjševalnicam in občutku, da osebo “učimo kot otroka”.
Napaka 4: Preveč vizualnega kaosa
Če je na mizi preveč kartic, predmetov, vzorcev ali barv, je pozornost težje usmeriti. Bolje je začeti z umirjeno površino, dobrim kontrastom in manj elementi.
Napaka 5: Pričakovanje enakega sodelovanja vsak dan
Pri demenci se zmožnosti lahko spreminjajo iz dneva v dan. Nekega dne bo oseba zbrana in sodelujoča, drugič utrujena ali nemirna. To je normalno. Aktivnosti naj sledijo njenemu stanju, ne našemu načrtu.
Kje se vaje za pozornost povezujejo z Memora sistemom?
V Memora sistemu vaje za pozornost spadajo v prvi steber: kognitivna stimulacija. Ta steber je namenjen spodbujanju pozornosti, logičnega razmišljanja, prepoznavanja, razvrščanja in povezovanja pojmov.
Igre, kot so Spomin, Poveži barve, Poveži vzorce in Poveži kategorije, so zasnovane kot pripravljene, strukturirane aktivnosti, ki svojcem in terapevtom olajšajo začetek. Namesto da bi morali sami iskati slike, pripravljati kartice ali razmišljati o pravilih, lahko uporabijo že oblikovano aktivnost z jasnim ciljem. Vse igre za stimulacijo kognitivnosti lahko najdete tukaj.
Vaje za pozornost naj bodo nežne, kratke in smiselne
Pri delu z osebami z demenco pogosto štejejo majhni trenutki. Pet minut skupnega opazovanja slik je lahko bolj dragocenih kot pol ure aktivnosti, ki osebo utrudi. Ena uspešna izbira je lahko dovolj. En nasmeh, en komentar, en pogled na sliko — vse to je sodelovanje.
Vaje za pozornost pri demenci niso namenjene preverjanju, koliko oseba še zna. Namenjene so temu, da ji pomagamo ostati povezana z okoljem, z nami in s seboj.
Ko aktivnost prilagodimo njenim zmožnostim, uporabimo jasne slike, znane predmete in miren ton, lahko ustvarimo prostor, kjer oseba ne čuti pritiska, ampak povabilo.
In prav to je bistvo dobre kognitivne stimulacije: ne popoln odgovor, ampak miselna vključenost, občutek varnosti, spoštovanje in dostojanstvo.
