Pri demenci se lahko postopoma spremeni način, kako oseba razume vsakdanje situacije. Ne gre samo za to, da se nečesa ne spomni. Včasih postane težje tudi razumeti, kaj pride najprej, kaj sledi in kako se določeno opravilo zaključi.
To lahko opazimo pri čisto običajnih stvareh. Oseba morda vzame skodelico, vendar ne ve, kaj bi naredila naslednje. Stoji pred omaro, a se težko odloči, kateri kos oblačila potrebuje. Ima pred seboj krožnik, pribor in prtiček, pa ne ve, kako pripraviti mizo. Takšni trenutki niso posledica lenobe ali nezainteresiranosti. Pogosto so povezani s tem, da možgani težje povežejo posamezne korake v smiselno celoto.
Zato so lahko zaporedja pri demenci zelo dragocena oblika podpore. Ne zato, da bi osebo preverjali, ali še zna pravilno opraviti nalogo, ampak zato, da ji pomagamo nežno razumeti potek, vrstni red in občutek “kaj sledi”.
Pri dobri aktivnosti zaporedja cilj ni popolnost. Cilj je, da se oseba počuti bolj varno, vključeno in usmerjeno.
Kaj pomenijo zaporedja pri demenci?
Zaporedje pomeni, da znamo posamezne korake povezati v smiselno celoto. Pri vsakdanjih opravilih je to nekaj, kar večinoma počnemo samodejno. Ko si pripravimo čaj, ne razmišljamo posebej o vsakem koraku. Vzamemo skodelico, dodamo čajno vrečko, nalijemo vodo, počakamo, premešamo.
Pri osebi z demenco pa lahko ta samodejnost oslabi. Posamezni koraki so ji morda še znani, težje pa jih poveže v pravi vrstni red. Lahko ve, kaj je skodelica. Lahko prepozna žličko. Lahko razume, da se čaj pije. A vseeno potrebuje pomoč pri tem, kako ti elementi spadajo skupaj.
Tu lahko zaporedja delujejo kot nežna struktura. Osebi pomagajo, da se ne izgubi v celotni nalogi, ampak se osredotoči samo na en korak naenkrat.
Namesto da rečemo: “Pripravi si čaj,” lahko rečemo:
“Najprej vzameva skodelico.”
Ko je skodelica na mizi, lahko nadaljujemo:
“Kaj bi lahko dala vanjo?”
Tak način osebi ne odvzame dostojanstva. Nasprotno — omogoča ji, da še vedno sodeluje, vendar z manj zmedenosti.
Zakaj lahko zaporedja zmanjšajo zmedenost?
Zmedenost se pri demenci pogosto poveča takrat, ko je pred osebo preveč informacij hkrati. Če je naloga prevelika, lahko postane nejasna. Oseba ne ve, kje začeti, kaj je pomembno in kaj se od nje pričakuje.
Zaporedje nalogo razdeli na manjše, bolj razumljive dele. Namesto velikega vprašanja “kaj zdaj?” dobi oseba jasnejšo usmeritev: “to je prvi korak”, “to pride potem”, “to je zaključek”.
To je lahko pomirjujoče. Oseba se lažje znajde, ker ni prepuščena celotni nalogi naenkrat. Če aktivnost vodimo nežno, lahko zaporedja podpirajo orientacijo, pozornost, razumevanje procesa in občutek varnosti.
Pomembno je, da zaporedij ne uporabljamo kot test. Če oseba korake zamenja, to ni razlog za popravljanje v smislu: “Ne, narobe.” Bolj koristno je reči:
“Poglejva skupaj, kaj bi bilo mogoče najprej.”
Ali:
“Mogoče bi ta korak prišel malo prej. Kaj misliš?”
Tako osebo povabimo k razmišljanju, ne k dokazovanju.
Vsakdanja opravila so najboljša izhodišča
Pri osebah z demenco so pogosto najbolj primerne aktivnosti, ki izhajajo iz znanega življenja. Zaporedja naj ne bodo abstraktna ali preveč šolska. Veliko bolj smiselna so opravila, ki jih je oseba nekoč počela doma, na vrtu, v kuhinji ali pri skrbi zase.
Dobri primeri so priprava kave ali čaja, umivanje rok, priprava mize, sajenje rože, zlaganje perila, oblačenje jakne, peka preprostega peciva, zalivanje rastlin ali priprava sendviča.
Pri takšnih opravilih oseba ne dela samo miselne vaje. Povezuje se tudi z nečim znanim. S predmeti, gibi, vonji, prostori in občutki, ki imajo lahko zanjo pomen.
Če na primer izberemo zaporedje sajenje rože, lahko uporabimo resnične predmete: lonček, zemljo, rastlino in zalivalko. Nato osebo nežno vodimo:
“Kaj bi potrebovali najprej?”
“Kam bi dali zemljo?”
“Kdaj bi rožo zalili?”
Ni nujno, da oseba vse odgovori sama. Včasih je dovolj, da skupaj opazujeta predmete in jih povezujeta v zgodbo.
Kako doma uporabiti zaporedja na nežen način?
Najlažje je začeti z zelo kratkimi zaporedji. Dva ali trije koraki so pogosto dovolj. Če oseba dobro sodeluje, lahko kasneje dodamo več.
Na primer pri pripravi mize lahko začnemo samo s krožnikom in priborom. Rečemo:
“Najprej dava krožnik na mizo. Kaj bi lahko prišlo zraven?”
Če oseba pokaže vilico, jo lahko spodbudimo:
“Ja, to spada zraven krožnika.”
Če izbere prtiček, je tudi to smiselno. Aktivnost lahko nadaljujemo iz njenega odgovora, namesto da jo takoj popravljamo.
Pri zaporedjih je zelo uporabno, da govorimo počasi in konkretno. Namesto dolgih navodil uporabimo kratke stavke. Namesto da osebi naročimo celotno opravilo, jo povabimo v en korak.
“Poglejva, kaj imava tukaj.”
“Kaj bi naredila najprej?”
“Kaj pride potem?”
“Kateri korak bi bil na koncu?”
“Lahko narediva skupaj.”
Takšni stavki osebi pomagajo ostati vključena, ne da bi čutila pritisk.
Kaj če oseba korake zameša?
Pri demenci je zelo pogosto, da oseba korake zamenja, preskoči ali jih poveže drugače, kot bi jih mi. To ne pomeni, da aktivnost ni koristna. Ravno nasprotno — takrat lahko vidimo, kako oseba razmišlja in kje potrebuje podporo.
Če pri zaporedju umivanja rok oseba najprej vzame brisačo, namesto da bi odprla vodo, lahko rečemo:
“Brisača pride prav na koncu, ko so roke že mokre. Poglejva, kaj bi bilo pred tem.”
Ton je tukaj zelo pomemben. Če zveni, kot da popravljamo napako, se oseba lahko zapre vase. Če pa zveni, kot da skupaj sestavljamo zgodbo, ostane aktivnost prijetna.
Včasih lahko uporabimo tudi svojo roko ali predmet kot namig. Pokažemo pipo in rečemo:
“Najprej voda.”
Potem pokažemo milo:
“Potem milo.”
Na koncu pokažemo brisačo:
“Potem obriševa roke.”
S tem osebi pomagamo razumeti zaporedje, ne da bi jo zasuli z razlago.
Zaporedja niso samo vaja, ampak tudi občutek varnosti
Pri demenci se svet lahko začne zdeti manj predvidljiv. Če oseba ne ve, kaj se dogaja ali kaj sledi, lahko postane nemirna, zaskrbljena ali umaknjena. Jasna zaporedja lahko v takih trenutkih delujejo kot majhen zemljevid.
To ne pomeni, da moramo vsak dan spremeniti v strogo rutino. Pomeni pa, da lahko osebi pomagamo z več jasnosti.
Pri odhodu na sprehod lahko na primer rečemo:
“Najprej obujeva čevlje. Potem vzameva jakno. Potem greva ven.”
Pri pripravi zajtrka:
“Najprej dava krožnik na mizo. Potem kruh. Potem namaz.”
Pri zalivanju rastlin:
“Najprej napolniva zalivalko. Potem greva do rože. Potem jo zalijeva.”
Takšni stavki so preprosti, vendar lahko osebi pomagajo, da lažje sledi dogajanju. Ko ve, kaj prihaja, je lahko manj negotova.
Na kaj moramo paziti?
Najpomembnejše je, da zaporedja ne postanejo ukazovanje. Oseba z demenco ne potrebuje občutka, da jo ves čas popravljamo ali usmerjamo kot otroka. Potrebuje spoštljivo podporo.
Če opazimo, da je utrujena, zmedena ali razdražena, aktivnost skrajšamo. Če ne želi sodelovati, jo pustimo. Če najde drugačen vrstni red, poskusimo najprej razumeti njeno logiko.
Prav tako ni treba, da je vsako zaporedje izvedeno popolno. Včasih je dovolj, da skupaj pogledamo tri predmete in se pogovorimo, kako bi lahko spadali skupaj.
Na primer skodelica, čajna vrečka in žlička lahko odprejo čisto preprost pogovor:
“Tole imamo za čaj.”
“Kaj bi dali v skodelico?”
“S čim bi premešali?”
Tudi če oseba ne odgovori veliko, opazuje, posluša in je vključena v znano situacijo.
Kako se zaporedja povezujejo z Memora sistemom?
V Memora sistemu zaporedja spadajo v 3. steber: Orientacija & struktura. Ta steber je namenjen temu, da osebi z demenco pomaga pri razumevanju časa, poteka in vsakdanjih procesov.
Ena od aktivnosti v tem stebru je Korak za korakom — igra, pri kateri oseba sestavlja zaporedja vsakdanjih opravil. Na primer kuhanje kave, sajenje rož ali drugo znano opravilo. Namen igre ni preverjanje, ali oseba vse naredi pravilno, ampak nežna podpora pri razumevanju, kaj pride najprej, kaj potem in kako se opravilo zaključi.
Takšne aktivnosti so lahko posebej uporabne za svojce, ki ne vedo, kako začeti. Pripravljena struktura pomaga, da dejavnost ni preveč zapletena, hkrati pa osebi omogoča sodelovanje na način, ki je miren, dostojanstven in prilagojen njenim zmožnostim.
Zaključek
Zaporedja pri demenci so veliko več kot razporejanje korakov v pravilen vrstni red. So način, kako osebi pomagamo razumeti vsakdanji svet, zmanjšati zmedenost in ohraniti občutek sodelovanja.
Ko opravilo razdelimo na manjše korake, postane bolj obvladljivo. Ko uporabljamo znane predmete in miren ton, postane bolj varno. Ko osebi dovolimo, da sodeluje po svojih zmožnostih, pa aktivnost ohrani dostojanstvo.
