Pri demenci se čustvena stiska ne pokaže vedno z besedami. Oseba morda ne zna več povedati, da jo je strah, da je zaskrbljena ali da se počuti izgubljeno. Namesto tega svoja čustva pogosto izrazi z vedenjem.
Lahko začne nemirno hoditi po prostoru, večkrat ponavlja isto vprašanje, postane razdražljiva ali se umakne vase. Takšno vedenje je za svojce lahko zelo zahtevno, še posebej če ne razumejo, zakaj je do njega prišlo.
Pomembno je vedeti, da oseba z demenco večinoma ne želi biti zahtevna ali povzročati težav. Pogosto nam s svojim vedenjem sporoča, da nekaj potrebuje, vendar tega ne zna več izraziti drugače.
Ko se naučimo prepoznati znake čustvene stiske, lahko veliko hitreje poiščemo način, kako osebi pomagati. Včasih je dovolj že miren pogovor, prijazen dotik ali nekaj minut potrpežljive prisotnosti.
Zakaj oseba z demenco težje izraža svoja čustva?
Demenca vpliva na različne dele možganov, tudi na tiste, ki sodelujejo pri razumevanju, izražanju in uravnavanju čustev.
Oseba lahko čuti strah, žalost ali zmedo, vendar teh občutkov ne zna več jasno opisati. Namesto besed zato pogosto uporabi vedenje.
Če vedenje razumemo kot obliko sporočanja in ne kot namenoma težavno obnašanje, bomo lažje poiskali vzrok in se nanj mirno odzvali.
1. Nemir brez očitnega razloga
Oseba začne hoditi po stanovanju, vstaja s stola, odpira omare ali se težko umiri.
Na prvi pogled se zdi, da za to ni razloga, vendar je nemir pogosto znak notranje stiske.
Vprašajte se:
- Je oseba utrujena?
- Je lačna ali žejna?
- Jo kaj boli?
- Je prostor preglasen?
- Se je danes zgodilo kaj neobičajnega?
Namesto opozarjanja:
»Sedite pri miru.«
lahko rečete:
»Greva skupaj malo pogledat skozi okno.«
ali:
»Pridi, sediva za trenutek skupaj.«
2. Ponavljanje istih vprašanj
Veliko oseb z demenco večkrat zapored postavi isto vprašanje.
To pogosto ni znak radovednosti, ampak iskanja občutka varnosti.
Na primer:
»Kdaj prideš nazaj?«
»Kam gremo?«
Čeprav ste že odgovorili, oseba odgovora ne zadrži v spominu. Še pomembneje pa je, da pogosto išče pomiritev.
Namesto razdraženega odgovora poskusite mirno ponoviti informacijo:
»Tukaj sem s tabo.«
»Danes ostaneva doma.«
Miren ton glasu pogosto pomeni več kot sam odgovor.
3. Nenadna razdražljivost
Če oseba hitro postane jezna ali se razburi zaradi majhne stvari, to še ne pomeni, da je namenoma neprijazna.
Morda je utrujena, zmedena ali preobremenjena.
V takšnih trenutkih se izogibajte prepiranju.
Bolje je reči:
»Vidim, da ti to ni prijetno.«
ali:
»Ni treba hiteti.«
Ko se oseba umiri, je pogosto lažje nadaljevati dejavnost.
4. Umikanje iz družbe
Nekateri ljudje z demenco začnejo zavračati druženje.
Ne želijo več sodelovati pri pogovorih ali se raje umaknejo v drug prostor.
Razlog ni vedno pomanjkanje zanimanja.
Pogovori lahko postanejo prehitri, glasni ali preveč zahtevni.
V takšnih primerih pomagajo manjše skupine, mirnejše okolje in krajši pogovori.
Včasih je dovolj že to, da sedite skupaj, tudi če nihče veliko ne govori.
5. Jok ali žalost brez jasnega razloga
Včasih oseba začne jokati, čeprav ne zna povedati, zakaj.
Namesto iskanja logične razlage je pomembneje sprejeti njena čustva.
Lahko rečete:
»Vidim, da ti je težko.«
ali:
»Sem tukaj ob tebi.«
Pogosto oseba ne potrebuje rešitve, ampak občutek, da ni sama.
6. Zavračanje dejavnosti ali pomoči
Če oseba odklanja oblačenje, umivanje ali obrok, ni nujno, da tega preprosto noče.
Morda ne razume, kaj od nje pričakujemo.
Morda jo je sram.
Ali pa je utrujena.
Poskusite dejavnost razdeliti na manjše korake.
Namesto:
»Zdaj se moraš obleči.«
lahko rečete:
»Najprej obujeva nogavice.«
Ko oseba naredi en korak, je pogosto lažje nadaljevati.
7. Spremembe v spanju
Čustvena stiska se lahko pokaže tudi ponoči.
Oseba težko zaspi, se pogosto prebuja ali postane nemirna proti večeru.
To je lahko povezano z utrujenostjo, zmedenostjo ali občutkom negotovosti.
Pomaga lahko mirna večerna rutina.
Ugasnite glasno televizijo.
Zatemnite prostor.
Poslušajte tiho glasbo ali se mirno pogovarjajte.
Predvidljiv zaključek dneva pogosto pomaga ustvariti občutek varnosti.
Kako se odzvati, ko opazimo čustveno stisko?
Prvi korak ni iskanje popolnega odgovora.
Prvi korak je opazovanje.
Poskusite razumeti, kaj vam oseba sporoča s svojim vedenjem.
Pogosto pomaga, če si zastavite nekaj preprostih vprašanj.
Ali jo kaj boli?
Je lačna?
Je utrujena?
Je v prostoru preveč ljudi?
Ali se je danes zgodila sprememba, ki jo je zmedla?
Ko razumemo možen vzrok, lažje poiščemo primeren način podpore.
Česa se je bolje izogibati?
Ko je oseba v čustveni stiski, jo lahko prepiranje ali popravljanje še bolj obremeni.
Namesto:
»To ni res.«
»Saj sem ti že povedal.«
»Nimaš razloga za skrb.«
raje uporabite stavke, kot so:
»Vidim, da te to skrbi.«
»Skupaj bova našla rešitev.«
»Sem tukaj s tabo.«
Takšen pristop pomaga ustvariti občutek varnosti in sprejetosti.
Memora kartice lahko pomagajo
Memora igre v stebru Čustveno ravnovesje spodbujajo prijetne pogovore, občutek uspeha in sproščeno druženje.
Kartice z motivi narave, družinskih trenutkov, prijetnih dejavnosti in vsakdanjih situacij lahko pomagajo preusmeriti pozornost z neprijetnih občutkov na prijetno skupno izkušnjo.
Pomembno je, da igre niso namenjene preverjanju znanja, temveč ustvarjanju občutka povezanosti in varnosti.
Zaključek
Čustvena stiska pri demenci se pogosto skriva za vedenjem, ki ga na prvi pogled težko razumemo.
Nemir, ponavljanje vprašanj, jok ali razdražljivost niso vedno težava sama po sebi. Pogosto so način, kako oseba sporoča, da nekaj potrebuje.
Ko se na takšne trenutke odzovemo z mirnim glasom, potrpežljivostjo in razumevanjem, lahko osebi pomagamo, da se ponovno počuti varneje.
Včasih ni potrebnih veliko besed. Dovolj je prijazen pogled, nežen dotik ali stavek:
»Tukaj sem s tabo.«
Prav takšni trenutki pogosto največ prispevajo k čustvenemu ravnovesju in občutku varnosti pri osebi z demenco.
